Vedski panteon bogov, če ga lahko tako imenujemo, predstavlja 33 božanskih
likov, med katerimi so nekateri bolj in drugi manj pomebni. Vedska dela
so na začetku nastajala na osnovi ustnega prenosa izročila oziroma učenja
svečeniške kaste vsebine himen na pamet iz roda v rod. To se je dogajalo
že pred odhodom Arijcev na vzhod. Na to kažejo mnoga mesta v Vedah.
Vede so štiri, med njimi najstarejša in za nas najpomebnejša Rigveda/Rgveda
po slovensko dobesedno Rekveda. Zapis rekov/himen pa je v obliki kakršnega
poznamo danes, nastal v šestem stoletju pr.n.š. Nedvomno je v tisočletnem
razvoju prišlo do marsikatere sinkretičnosti/spremembe. Vede, kakor
tudi jezik sanskrt, so rezultat teh sprememb. Rekonstrukcija vedskega
panteona bi bila nedvomno lažja, če bi se zgodila le preselitev Arijcev
na vzhod. Vendar se nato v toku zgodovine, po večih stoletjih zgodi
tudi naslednji verjetno ne osamljeni dogodek, ki ga opiše Herodot.
…Je pa druga zgodba, ti se pridružujem sam, ker je najbolj razširjena.
Po nji so bili Skitje nomadsko ljudstvo v Aziji. Ker pa so jih Masageti
pritisnili z vojsko, so prestopili reko Arakses in odšli v Kimerijo
- zakaj pokrajina, kjer danes prebivajo Skitje, pravijo, da je bila
v starih časih posest Kimerijcev. Ko so Skitje začeli napadati, so se
Kimerijci posvetovali, kaj naj storijo spričo tolike vojske, ki je prihajala
nadnje…(ZGO, str 306 in 307)
Ta zapis ni edini zapis vzvratnega vala, mnogi pokazatelji kažejo na
to, da so bili vojaški pohodi in selitve stalnica zgodovinskega dogajanja,
če že ne ljudstev pa vsaj večjih vojaških skupin s pratežem. Imejmo
to stalno migracijsko gibanje v mislih in si poglejmo glavne like vedskih
del.
Djaus pitar/Djaus - Dev tata/oče po slovensko. Je bog
neba oziroma samo nebo. V Rigvedi je samo šest himen/molitev posvečeno
njemu in njegovi soprogi Prithivi. Po mitu je začetno stvarjenje sveta
tega najvišjega boga nadaljeval z razdelitvijo na nebo in zemljo prav
v Vedah najpomebnejši bog Indra. Pred tem je bilo vse skupaj zlito v
kaotično celoto. Razdelitev je nato posledično pomenila tudi ureditev
sveta na podlagi rita - reda, ki ga zapove bog Varuna. Djausovi otroci
so bili Ušas, Ašvini, Agni, Surja in še vsi ostali aditiji, maruti,
angirasi. Skratka je oče skoraj vseh ostalih bogov v panteonu. Skupno
ime najvišjih zakoncev je
Djavaprthivi - dobesedno poslovenjeno Devovopratkivo.
V domovini Arijcev je bil Djaus gotovo vrhovni bog, morda celo edini
bog. Razvoj dogodkov, pa nato pripelje tako kot v grški in rimski mitologiji
do panteona bogov. Spomnimo se pri tem vloge Zeusa v Homerjevih epih,
kjer ima ta kasneje vrhovni bog izredno omejeno delovanje. Morda je
pri Arijcih ravno ta pohod vplival na spremembo religijozne misli oziroma
na njihovo novo razumevanje vere in bogoslužja. Na poti se namreč verjetno
'zgodi puščava' in zato v ospredje stopi gromovnik in bog dežja Indra,
ki je nato posledično v Rigvedi najbolj oboževan bog. Težko verjamemo,
da se je ta mit rodil še v Evropi pred odhodom v Indijo. Vzporednost
tema dvema bogovoma najdemo pri Grkih v njihovem vrhovnem bogu Zeus
Patru, pri Rimljanih pa v Iuppitru/Diespitru, tudi etruščanskega Tina/Dina
lahko štejemo k njim, saj so si po funkcionalnosti skladni. V vseh kasnejših
evropskih oblikah imamo torej vedskega Djausa, ki ima gromovniško vlogo.
(Pri Slovencih se je do danes ime vedskega vrhovnega boga Djausa ohranilo
v osebnih imenih, priimkih, toponimih itn., kot so recimo Devče, Devin,
Devina, Devžej, Devar, Dev, Deu, Devjak, Devjan, Dejan, Div, Divjak,
Divača, Deučer, Deurič, Devinar, Devura, Divac, Divna, Divčič.)
Prthivi/Prithivi - dobesedno po slovensko Pratkivo,
ki ga pooseblja zemlja. Boginja/deva je sama zemlja in boginja zemlje.
Posledično je verjetno dobila kot žena vrhovnega boga naziv Deva, kar
je sčasoma postalo tudi splošen naziv za boginjo. Po mitu je iz zveze
z njenim možem nastalo vse živo stvarstvo. Prthivi je htonična boginja
s katero se spoji Djaus Pitar, ki jo oplodi z dežjem. Predstavljala
je tudi potrpežljivost in trpežnost zemlje, ki brez grenkobe vedno potrpi,
ko se zgodi nasilje nad njo. Upoštevali so jo tudi kot boginjo vegetacije
in vir vsega raslinstva. V nadaljnem razvoju religije se pojavlja le
še redko. Častijo jo bolj posamezne etnične skupine v Indiji, drugod
pa spremeni ime in modificira prvotni smisel. Zmedo z boginjami v panteonih
predstavlja verjetno predhodni kult boginje matere oziroma matere zemlje
in čaščenje tega prabožanstva. Grki poznajo poleg vrhovne boginje Here
še Geo/Gajo in Reo/Rejo, ki sta titanskega porekla, torej iz obdobja
pred Zevsom in Hero. O tem zapletu malo kasneje. (Na tem mestu opozorimo
le še na besedne in imenske ostanke v slovenščini, kot so devica, deva,
diva, devojka itn.)
Pri Arijcih v Indiji vstopi že v vedskih delih kot nekakšna abstraktna
mati bogov v panteon boginja Aditi.
Aditi - njeno ime nam na prvi pogled ne pomeni ničesar.
Če upoštevamo, da je dobila sanskrtsko žensko obliko z obrazilom 'ti'
in se je morda prej imenovala Ad/Ada, pomislimo pri tem na slovansko
vzporednico v boginji Ladi in na Lido/Lidijo, lidijsko vrhovno boginjo,
še posebno, ker si funkcionalno ustrezajo. Grška Leto sicer kasneje
mati Apolona in Artemide, božanskih dvojčkov, je titanskega porekla.
To pomeni, da je boginja pred Zevsovega in Herinega porekla. Pomebno
pri tem je tudi, da je Leto mati teh dveh hiperborejskih (ukrajinskih)
bogov in je potemtakem tudi sama od tam. Tudi na Kreti je boginja Leto
centralna figura svečanih ritualov. To pa še niso vse boginje s tem
imenom, ki jih lahko priključimo Ladinemu/Lidijinemu krogu.
Da bi ugotovili, kašno je religiozno stanje v evropski Iliriji in Skitiji,
ki se takrat še nista tako imenovali, je prav, da izvršimo čim bolj
natančno časovno primerjavo stanja v njunih sosedstvih. Homerski epski
svet je prvi tak vir, prav tako pa so se v zadnjem času naredile dobre
rekonstrukcijske študije etruščanskega verovanja.
Ilijada je junaški pesniški ep, ki se dogaja v času 1200-1100 pr.n.š.
na podlagi arheoloških ugotovitev in rekonstrukcij dogodkov. Za nas
je najbolj važen podatek, ki govori o naslednjem:
Pred letom 1200 se je pričela na območju Sredozemlja velika selitev
ljudstev, ki je zajela svet od Apeninskega polotoka do Mezopotamije,
od Panonske nižine vse do meja Egipta na jugu. V zgodovini civilizacije
pomeni velika selitev hkrati tudi prehod iz bronaste v železno dobo.
Premiki ljudstev so se ponovno pričeli na območju Panonske nižine. Predniki
Ilirov in druga ljudstva so začeli v drugi polovici 2. tisočletja prodirati
proti jugu. O vzrokih za to selitev ni nič znanega. Domneva, da so ta
ljudstva skušala priti do železa, nad katerim so imeli nadzor Hetiti,
je le nedokazljiva hipoteza. Prodor prednikov Ilirov proti jugu so občutila
ljudstva v soseščini. Predniki Tračanov so bili potisnjeni proti vzhodu,
proti mali Aziji, grška plemena proti jugu, na Pelaponez, od koder so
dosegla Kreto in Sporade. Pritisk prednikov Ilirov je povzročil preseljevanje
velikih skupin (prednikov) Italikov s severa na Apeninski polotok. V
celoti gledano so se ponovile razmere začetka 2. tisočletja. Po daljšem
obdobju mirnejšega naseljevanja so indoevropska ljudstva ponovno sprožila
velika preseljevanja. (GZ, str. 39)
In še nekoliko naprej lahko preberemo naslednje:
Pred pritiskom (prednikov) Tračanov so se Frigijci umaknili v Malo
Azijo (le majhen del jih je ostal na evropskih tleh) in se naselil v
Miziji in zahodni Anatoliji. Vsekakor je možno, da so traška ljudstva
okrog leta 1200 porušila Trojo (uničena je bila plast Troja VII a in
ne plast VI, kakor so menili včasih; slednjo je uničil potres).
Poleg (prednikov)Tračanov so pritisk prednikov Ilirov najbolj občutili
Dorci, ki so prebivali na severnem goratem delu Grčije in so se tedaj
začeli premikati proti jugu. Premik Dorcev na jug, tako imenovana dorska
selitev, je pomenil velik preobrat v grški zgodovini, ki je zaključil
proces indoevropeizacije Grčije. (GZ, str. 39)
Ilo/Ilos je v grški mitologiji Trosov sin, ustanovitelj mesta Iliona/Ilijona
oziroma Troje. Mesto je tako verjetno dobilo ime po njem, ali pa tudi
ne! V vsakem primeru se lahko vprašamo, po kom je dobil ime Ilos? Po
legendi je ob zmagi na neki tekmi za nagrado dobil 50 mladeničev in
prav toliko deklet. Vedeževalke so mu podarile lisasto kravo in mu naročile,
da ustanovi mesto tam kjer se bo krava ustavila. Tako je tudi storil.
Omenimo še, da mu je Zevs(?) poslal kipec Paladin, ki je bil neke vrste
totemska zaščita mesta. Mesto samo pa je bilo pod zaščito Zevsa. Trojanski
ostareli knez Priam, se na koncu, ko Grki vdrejo v mesto, zateče prav
v njegovo svetišče. Vendar se Ilijada spiše šele stoletja po resničnih
dogodkih, s heleniziranimi imeni. Priamovo nehelenizirano ime je bilo
Podar. Tudi ostala imena so morala biti pred davnim časom drugačna.
Skozi ustno izročilo so preko pripovedovalcov dobivala vedno nove odtenke.
Velika verjetnost pa je, da je bilo mesto, takrat po običaju in tradiciji
ponavadi posvečeno kakemu bogu, morda posvečeno bogu Iliji, ki je 'ilarski/ilirski'
Zevs. Zevs je tudi gospodar trojnosti stvarstva - torej neba, zemlje
in oceana in zato je nadimek teh vrhovnih bogov pogosto Trojan/trobog.
Zato kasneje Troja, ali pa hkrati. Ilo je vse do danes pri Slovanih
pomanjševalnica imena Ilija in prav je, da si podrobneje pogledamo,
po kom je mesto Ilijon po vsej verjetnosti dobilo ime.
Ilija je danes svetnik in v časteh ga imajo tako katoliki kot ostali
kristjani, kakor tudi muslimani in Židje. Najdemo ga na vseh koncih
sveta, pri čemer tudi naša domovina ne zaostaja. (Šentilj, Ilova gora,
Ilovar, Ilnikar, Ilešič, Ilič itn). Marsikje se nahajajo cerkve in kapele,
ki so posvečene temu svetniku. Židje, ki še vedno pričakujejo prihod
Mesije, pričakujejo tudi prihod Elije, pred samim dogodkom ustanovitve
nebeškega kraljestva. Pri Židih Ilija v verski hierarhiji zavzema eno
najvažnejših mest takoj za Mojzesom. Ne pozabimo niti da eli po hebrejsko
pomeni bog. V času žegnanja velikega svetnika, kot tudi na sam dan žegnanja
tisoči vernih kristjanov, muslimanov in židov prihajajo na Karmal, da
proslavijo ta, za njih velik dan.
Arapci ga časte nekako iz strahospoštovanja, bolj s spominom na njegove
sile in moči, kot pa iz pobožnosti, saj jim vera v preroka tega ne dovoljuje.
Vendar pa je njihova prisega Iliji močnejša kot samemu Bogu. V Sarepti
je bilo postavljeno starodavno svetišče in Arabci še danes imenujejo
ta hrib Mar-Elias. Prav tako Karmalo Arabci imenujejo Džebel mar-Elias,
kar pomeni Ilijina sveta gora. Tudi 'naši' muslimani se spominjajo 'sv.
Ilije' pod imenom hazreti Alija. Ilinden imenujejo Alidžun in kot se
govori med ljudmi, se dopoldne slavi Ilija, popoldne pa Alija.
Pri Slovanih je Ilija močno prisoten. Tako pri katolikih kot pri pravoslavnih,
le da je pri katolikih njegov lik manj pomeben kot na vzhodu. Sicer
pa ljudska pamet in spomin pravita, da Ilija zapoveduje gromu in dežju
in se zato tudi imenuje Ilija Gromovnik. Težko se otresemo misli, da
ni Ilija Zevs Ilirskega ljudstva. Ilarji/Iliri/Ilijonci so prevzeli
ime svojega najvišjega boga gospodarja vseh treh svetov, z nadimkom
zato imenovanega tudi Trojan in Troja. Razvoj bogov v sveto trojstvo,
pa bomo spremljali v nadaljevanju.
Indra/Ilija - je vedski bog groma in bliska, posledično
tako tudi dežja in voda. Na nek način se zdi, da je v določenem zgodovinskem
obdobju zakrivil, da je ta naravni pojav postal predmet največjega čaščenja
velikega dela Indoevropejcev. V sami indijski mitologiji ima dolg zgodovinski
razvoj. Od najpomebnejšega vedskega božanstva Indra nato že v hiduizmu
ta primat izgubi. Tudi v budizmu in džainizmu se njegova vloga omeji
na zaščitnika neba. A nas zanima predvsem njegova zgodnja podoba iz
vedskih himen. Mnogi analitiki mitologij, ga opisujejo na različne načine.
Kolebajo med tem, ali je bil solarno božanstvo, ali bog povezan z vremenom
in naravnimi pojavi. Vendar nam njegov nasprotnik Vritra/Vrtra
po naše Vrtilec s svojim pomočnikom Šušo/Šušno ali
po naše Sušo jasno kaže na to, da gre v določenem trenutku za boj med
dvema vremenskima pojavoma, pri čemer je bila suša velik naravni sovražnik
potujočih Arijcev. Torej je sončno božanstvo le zaradi tega, ker je
na nebu. Poglejmo si sedaj nekaj himen, ki nam bodo predstavile tudi
samo Rigvedo z vsebino in načinom zlaganja himen, ki se v njej nahajajo.
Njegovo vlogo v stvarjenju sveta opiše naslednji verz: ''…ti Sonce
si ustvaril Zarjo in Nebo / in podobnih ti ni tekmecev, o Indra …''.
V vedah ni drugega zapisa o njegovem osnovnem svetotvornem dejanju.
Vse ostale himne so posvečene njegovim sekundarnim dejanjem, ki se vežejo
več ali manj na pokončanje demona/ zmaja/kače Vritra in osvoboditvi
voda in nebesnih krav, to je goveje živine.
''Indra, tvoja herojska dejanja hočem sedaj oznaniti: / Ti si prvi,
ki je vrgel strelo in grom. / On je ubil zmaja, on prevrtal izvirom
vod pot, / On rasekal nedra gora. / On ubil zmaja, skrivšega se na gori.
/ Tvaštar mu je stesal grmečo gorjačo. / Kot mukajoče krave usmerjajoče
se (k teletom), / Naravnost k morju tečejo vode. / Razjarjen kot bik,
si je natočil some. / In se je napil (some) precejene preko treh posod.
/ Prizanesljivi, je prijel orožje - grmečo vadžro. / On ubil njega,
prvorojenega med zmaji. /
Ko si ti Indra, ubil prvorojenega med zmaji, / in prelisičil ukane premetencev,
/ in rodil sonce, nebo in jutranjo zarjo, / že zaradi teh del nisi našel
sebi ravnega nasprotnika.''
Razlagalci vedskih del iščejo, v podobnih himnah kot so verzi zgoraj,
biblijski princip geneze stvarstva. Spomnimo se pri tem v Bibliji opisanega
stvarjenja v sedmih dneh. Po mojem mnenju so s takim izhodiščem na napačni
poti. Arijci so spisali svoja verska dela na drugačnih osnovah in evoluciji
lastnega razvoja, pri kateri je dolga selitev igrala nedvomno važno
vlogo, ki se je odrazila v vedah. Svet so smatrali rojen iz kaosa samega
po sebi. V tem niso skušali najti logičnih tehničnih razlag. Naravo
so smatrali kot nekaj od boga danega, kar je potrebno spoštovati. Ta
generalna razlika med biblijskim in vedskim izhodiščem traja do danes
v samem načinu bivanja in dojemanju smisla bivanja. Zahodna civilizacija
je podlegla principu biblijskega pristopa k življenju in se materialno-tehnično
nedvomno povzpela na najvišji nivo. Vendar vse to na račun narave in
živega sveta, ki na njem prebiva. Kakšen bo končni obračun, bomo videli
v prihodnosti. Slovani so bolj kot ostala evropska ljudstva razdvojeni
med svojo staro vero in novodošlo judo-krščansko religijo, katero so
na žalost na koncu morali sprejeti, če niso hoteli tehnološko zaostati
in postati v bližnji prihodnosti sužnji naprednejših. Takšno stanje
traja do danes, česar so se zavedli mnogi po svetu, vključno z Indijo!
Vrnimo se po tej kratki oddaljitvi od teme nazaj k začetku našega religioznega
premišljevanja in k našemu prvotnemu panteonu.
Anša/Anža - ki je sončni bog, eden od prvotnih šestih
božanstev boginje Aditi. V vedah nima nobene večje določene funkcije,
kar je razumljivo. Arijci so potrebovali dež, ne sonca. Vseeno pa so
tudi oni prodirali na bojnih vozovih in na takšnem se je vozilo sončno
božanstvo. Ne pozabimo na razliko med Djausom - dnevom/svetlobo in Anšo
- obliko sonca, ki je od dnevne svetlobe neodvisen, kar je logično ob
situaciji oblačnega vremena. Do danes se vrhovnega boga oziroma vrhovne
bogove še vedno upodablja na bojnih vozovih. Bojni voz, tako kot sta
tudi ogenj in sok, je važen predmet zgodnje arijske civilizacije. V
vedah še nimajo vsi božanskega statusa, ki pa ga sčasoma pridobijo.
Prav neverjetna se zdi ta podobnost slovenskega Anža z Anšo. Če je Šuša
- suša in Agni – ogenj, se poleg vseh ostalih imen, ki jih bomo še spoznali,
analogija le potrdi. (Poglejmo si še priimke na današnjih slovenskih
tleh, ki izvirajo iz tega mitološkega okvira; Anželj, Anžič, Anžiček,
Anžin, Anžlovar, Anžlin, Anžur, Anžel, Anželka, Anželc, Anželak, Anžej,
Anželjak, Anžek, Anžiček, Janža, Janžekovič, Janželj, Janževec, Janžič,
Janžek, Janža, Janževič, Janžel, Janžur, Janžovnik, Janže, Janežič,
Janko, Jenko, Jančič, Jankovič, Janša, Jančar, Januška, Jandre, Jan,
Janačkovič, Janc, Jancer, Jančevič, Janičijevič, Jančevski, Jančič,
Jančigaj, Janol, Jandrešič, Jandrič, Jandrijevič, Jandrlič, Janeski,
Janeš, Janevski, Janež, Janežič, Janhuba, Janič, Janičar, Janičijevič,
Janiszewski, Janjanin, Janjatovič, Janjevak, Janjič, Jankole, Jankoski,
Jankovec, Janov, Janovljak, Janškovec, Jantol, Januš, Janušič, Janjilovič,
Jankulov, Janjevak, Janhar. Imamo pa tudi toponime povezane s tem mitološkim
okvirom; Anže, Janžev vrh, Janževa gora, Janževski vrh, Janž, Šentjanž,
Janče, Janeži.)
Vrnimo se za konec pregleda vrhovnih vedskih bogov nazaj na Indro, s
katerim smo začeli ta dolg odstavek. Boga pogosto enačijo z bikom, kar
seveda ni osamljen primer. Njegova roditelja sta Djauspitar in Prithivi,
vendar ga na nekaj mestih navedejo tudi med Aditiji. Za ženo ima boginjo
Šači ali pa Indrani, ki pa je lahko le nadimek prve. V mitih vedno nastopa
kot nepremagljivi bojevnik, zato ni čudno, da pridobi tako veliko slavo
pri mnogih Indoevropejcih. Ima pa tudi svoje slabosti: pogaja se impulzivno,
je jeznorit, rad se baha in le redkokdaj se odpove opojnemu napitku
some.
Krog gromovnikov bi ne bil sklenjen, če bi ne omenili še Peruna. Zdi
se, da je to gromovnik severnjakov in Baltov. Mnogo podatkov govori
v prid tezi, da med Slovane zaide šele v obdobju Kijevske Rusije, ko
knez Vladimir reformira religijo in verjetno skuša v svoj panteon vključiti
bogove ljudstev, ki jim vlada. Mednje sodijo tudi baltska ljudstva,
ki v panteon vrinejo svojega Perkunasa, za iranskim Svarogom/Svarunom
najpomebnejšim v hierarhiji.
Po pomebnosti na osnovi števila himen v Rigvedi je Agni
po slovensko Ogenj na drugem mestu. V slovenski mitologiji ima ogenj
kot tak močno vlogo. Kurjenje kresov do današnjega časa spominja na
davno preteklost in način staroverskega bogoslužja. Tudi božični zažig
gozdnega štora ob izpovedovanih molitvah se je ponekod na Primorskem
ohranil do danes. Ignac, Ignacij, Agnes, Neža, Ognjen, Ognjana, Vatroslav,
so se v našem narodu ohranili do danes, prav tako vse oblike priimkov,
ki izhajajo iz teh imen: Ognek, Ognjar, Ignatovič, Ognjenovič, Vatrič,
Batrič itn.
Tudi mimo Mitre ne moremo. To božanstvo v Rigvedi še
nima zelo pomebne vloge. Zato pa jo pridobi v samem razvoju vedskih
religij. Zoroastrizem in hinduizem ter širjenje te religijozno filozofske
misli ima močan vpliv v vzhodnem in jugovzhodnem evropskem prostoru.
Vendar ga tu poznajo do danes pod imenom Mir. To nam potrjujejo tudi
ostali zapisi, saj ga Baktrijci poznajo pod imenom Miir in nekatera
perzijska plemena Mihr. Tudi sicer najdemo tega indo-irano-evropskega
boga z naslednjimi zapisi: Mitra, Mithra, Mar, Mahr, Mir, Miir, Mihr
in še kaj bi se našlo. Pri južnih slovanih in tudi vseh ostalih zapusti
ogromno zapuščino. Osebna imena kot so Mirko, Miro, Mitar, Mirna, Miranda,
Miran, Mirek in kot druga komponenta zloženih imen kot so Vladimir,
Bogomir, Trpimir itn. se zrcalijo tudi v toponimih v vseh mitrovicah
in nazivih mnogih vrhov. Seveda je to eden prvobitnih bogov in se pri
Slovanih najde tudi v ostalih področjih, kot je socialno, vojaško itn.
Mitraizem, tako popularen med Panonci, zahteva posebno študijo, ki jo
na tem mestu ne bomo obravnavali.
Vaju po slovensko Veje je vedski bog vetra, ponavadi
prikazan na hitrem bojnem vozu. Pri Slovencih do današnjega dne kot
frazo uporabljamo besedno zvezo »zunaj veje, vejalo je celo noč, vejalo
je in dež je padal«. Tudi sicer v slovenščini veter veje oziroma piha.
Bhaga je po slovensko in tudi v drugih slovanskih jezikih
Bog. V sanskrtu je ta beseda poleg imena boga povezana še s srečo in
usodo. Bhagavati je tako upravljalka sreče oziroma
epitet Lakšimi. Bhagavant je presrečen, obdareni s
srečo. Če pogledmo še nekoliko natančneje, ugotovimo, da sta sreča in
harmonija smisel bivanja oziroma prava usoda. Gledano z današnjimi očmi
bi lahko rekli, edini pravi smisel. Verjetno je krščanski nauk ponujal
ravno to in Slovani so ga ob sprejemu tudi po svoje iz lastne mnogobožne
tradicije tudi poimenovali. Podobnost so videli prav v Bhagi in ime
je zaradi prehoda v monotezimem postalo tudi generalno ime za edinega
deva/diva, po novem bhago/boga. Teodor je Božidar, vendar pri tem nismo
povsem natančni, v resnici gre za dva različna bogova. Januar je rojstvo
mladega boga Janusa, ki ga zamenja Božič, rojstvo novega malega boga.
V slovenščini se ime javlja v vseh oblikah Božo, Bogomir, Bogič, Božek,
Božena, Buh, Boh, in tako naprej. V krščanskem sinkretizmu resnično
prevzame vse mogoče oblike.
Savitar slovensko Svitar je bog, ki se v Vedah kar
pogosto omenja. Pomeni pa jutranjo svetlobo in svetlobo nasploh. Pomeni
jutranji svit in svitanje ob zori. Izredno važen moment prihajajočega
dneva se je še posebej častil. Če pogledamo še z geografskega stališča
in navedemo, da so Arijci potovali s severa na jug ter pri tem upoštevamo,
da je bilo na severu mnogo dni brez sonca, lahko razumemo to nepovezovanje
sonca z dnevno svetlobo. Poleg Svita, Sveta, Svetozarja, Velizarja,
Belizarja, Baltazarja, Boltežarja, Zorana najdemo v Sloveniji tudi Svetje,
svetnika, svetlobo, posvetnost, svečanost, svečo, svet, ki so davne
izpeljanke vsakodnevnega pojava v naravi.
Ženska funkcionalna dvojnica bogu Savitarju je boginja Ušas.
Jutranji sij je njena domena. Težko pa bomo verjetno določili, ali je
Zorana, Svetlana, Zora, Svetla, Lučka, Lucija, Lucijana le ženska oblika
moških dvojnikov, ali gre za samostojno obliko izvirajočo iz boginje
jutranjega sija.
Arijaman se po mojem mnenju lahko sloveni kot Orač.
V Rigvedi mu ni posvečena nobena samostojna himna. Vedno se omenja poleg
ostalih, zato mu je težko najti funkcionalnost. Nekateri ga razlagajo
kot prijatelja, oziroma je druže na svadbi. Taka izvajanja izhajajo
iz premalo določenih himničnih vrstic. Sam se zavzemam, da bi izhajali
iz širše indoevropske osnove. Latinski glagol za oranje je aro. Nedvomno
skupna indoevropska osnova Ar je tudi del zemlje, verjetno v lasti arijca/orijca/orača.
Slovanski svet vedno povezuje lastništvo zemlje s socialnim statusom.
Arijec/orač je torej tudi starogrško aristokrat in zato bo verjetneje
pravilneje, če bomo Arijamana povezali z navedeno vsebino. Sčasoma seveda
arijaman, arijec, arman pridobi končno plemenitaško vlogo in vojaški
stan, ko postane le še lastnik zemlje, na kateri ne orje več sam. Arko,
Arčon, Arhar, Artiče, Arteče itn., so mnoge ostaline tega korena v slovenskem
jeziku.
Jama je po slovensko Jama., bog smrti in podzemnega
sveta. Slovenska vsebinska fraza Ko umrješ oddideš v jamo, dali
so ga v jamo, jama mu je večni dom, dovolj nazorno opisujejo funkcionalno
povezanost obeh terminov in njuno skupno izhodišče. Ravno tako je jama
v slovenščini vhod v podzemni svet. S tem pa je povezanih tudi kup imen
in riimkov Jama, Jamnik, Jamnikar, Jamšek itn.
Varuna je bog voda. Tudi njegovo ime je po slovensko
Var oziroma Vir. Obrazilo un je poveličevalno, kot tudi v primerih Perun,
Svarun. Virje, Varje, Barje, izvir so pogosti toponimi v Sloveniji.
Varuna je bog rita/rta slovensko reda. Torej tistih
pravil, ki uravnavajo svet in njegovo delovanje. Skupaj z Mitro sestavljata
dvandva po slovensko dvojico.
Rudra je po slovensko Rudi/Rdeči/Rudeči pa tudi Rodni
in Rušilni. Bog se sicer povezuje z vetrovnim neurjem, viharjem. Je
oče Marutov, vetrov, ki stojijo ob strani Indri. Je pa obenem povezan
z rdečo barvo, barvo krvi in rodnostjo in rušitelno silo. Zanimivo pri
tem je, da tudi slovanski jeziki izhajajo iz enakega izhodišča za tovrstno
barvo, porajanje življenja in uničevanje. Tako naslednje sanskrtske
besede pomenijo rudrini – rdeči, krvavi, rupyati
– uničevati, rušiti, rohin – rastoči.
Glede na omejenost prostora bi navedel še Pušana, Somo, Surjo,
Višnuja, Trito, Tvaštarja in morda še nekatere, ki jih na tem
mestu ne morem več obravnavati, ker bi bil članek predolg. Naj zato
končam z mislijo, da se raziskovanje nadaljuje in srčno upam, da bomo
kmalu lahko sestavili eneolitski panteon bogov bodočih Slovanov.
